Najboljše sva pustila za konec, bilo je tako enkratno, da sva ostala še dva dodatna dneva, ampak o tem kasneje 🙂 22 kilometrov čudovite peščene plaže, ki se razteza čez celotno dolžino polotoka na severu države je glavni razlog za obisk Varadera ali mesta barvastih zapestnic. Tukaj ne gre za umetniški unikatni nakit, temveč za plastične zapestnice s katerimi all inclusive hoteli in resorti ožigosajo svoje goste.

Mesto je ustvarjeno za turiste, en kup ogromnih hotelov, na vsakem koraku stojnice s spominki in ceste polne taxiijev. Temu primerne so tudi cene, ki so bistveno višje kot drugod po otoku, kar se pozna tako v restavracijah in barih kot tudi na raznoraznih stojnicah. V svoj žep pa moraš seči še posebej zeeelo globoko, v kolikor se želiš razvajati v enem izmed hotelskih kompleksov. Za nočitve računajo krepko nad 100 evrov, kar je seveda bistveno več kot je cena nočitve v casi.

No, pa sva ga dočakala tudi na Kubi, najinega zvestega sopotnika, dež. Z vsakim kilometrom iz Trinidada proti Santa Clari je postajalo vse bolj črno in na koncu naju je ujel ravno, ko sva vsa natovorjena pešačila proti casi. In ne ni bila samo ploha temveč je padalo skoraj dva dni skupaj, zato so se nama plani malce porušili.

Kljub temu sva uspela videti kip Che Guevare, njegov mavzolej pa je bil zaradi dežja oziroma vlage zaprt do naslednjega sončnega dne. Kubanska logika 🙂 Verjetno vsi poznate tega tipa, če ne od drugod pa iz majice, ki jo je nosil eden od vaših srednješolskih sošolcev. Cheja na Kubi še vedno častijo kot boga, po njem so poimenovane ulice, njegova podoba je na spominkih, v čast so mu postavili ogromno kipov in ob avtocestah stojijo jumbo plakati z njegovim portretom in slavnim sloganom Hasta la victoria siempre! Zgodba o tem je kar kompleksna in je ne bova razlagala.. v kolikor pa imate željo pa se lahko sami poglobite v zgodovinske učbenike.

Iz obalnega Cienfuegosa sva se s zopet s taxijem odpravila na najbolj vzhodno točko najinega potovanja po Kubi, v Trinidad. Da vas ne bo skrbelo, tokrat sva vožnjo preživljala v precej bolj humanih pogojih 🙂

Majhno mesto – ustanovljeno na začetku 16. stol. na bogastvu, ki ga je prinašal sladkor iz bližnjih plantaž sladkornega trsa – še danes kljub vsej poplavi turistov ohranja svojo pristnost. Imela sva občutek, da se je tukaj ustavil čas, zato nisva bila nič kaj presenečena, ko so naju ob štirih zjutraj s kikirikanjem zbudili petelini, ob petih cviljenje in zavijanje mačk, uro kasneje pa še lajež gostiteljeve čivave. Celo životinsko carstvo.